Štop!

V jutru je zopet naneslo, da sem preslišal budilko, ki bi najverjetneje zbudila vsakega sošolca v prvih treh sekundah. Sestra, četudi je bila jutranja, me je "pozabila" zbuditi, mami me je pa 15min prepozno. Ko sem se po hitrem postopku umil in oblekel, sem najprej šel štrenčit k sosedom, če je slučajno še kdo jutranji, a na koncu mi ni preostalo drugega kot štop. Po mani si izberem točko na novocerkolanski avtobusni postaji in štopam, štopam, štopam ... 15min, brez uspeha. Končno me le en šentjurčan, ki ej bil v NC le službeno pobere, a me lahko spusti le v vojniku. Tam čakam novih 15min, me zmedejo avti, ki se na postaji ustavijo in mi kljub temu da imajo plac rečejo, da ne morejo peljat. Nakar se mi le ustavi sevniški študent, ki začano živi v Konjicah, in me kljub namenjenosti v LJ zapelje na Glazijo na postajo.

Nato sem premišljeval, da me ni stalo denarja ampak časa. Za tako kratko relacijo 11km sem s 
štopanjem prebil eno celo uro. 
Torej vsa čast tistim, ki jim uspe MB - LJ ali še hujše podvige v tako kratkih časih in maloštevičnosti živcev uresničit.

Zmaji, 4. aprila je tekma. =)
Acroniiiii!