Fifijevih 18

Če na kratko obnovim občutke, bi rekel takole: nepozabno v pozitivnem in negativnem smislu. Prelomnica pa je bila ob enih zjutraj.

V Slovenskih Konjicah sem se že znašel ob sedmih zvečer in z Jeracom šel domov po darilo. Nato je sledila mirna kava v Koju, potem pa direktno v Tarantelo. Nekaj minut smo še čakali na uradno otvoritev, se še naužili svežega večernega zraka, nato pa blizkrieg v Tarantelo.
Tam je bilo po prvih nekaj minutah vzdušje noro, pijače in hrane ni manjkalo, wcji (do takrat) še čisti, muska prijetno razbijajoča.

Nekako je sam bog želel, da smo se za isto mizo našli trije Heptanci in seveda je naša dolga bojevniška roka segla po prvem piru takoj na žganje. A želodec je različne vodke, Martini, malibu kole ipd. "predkozlarije" še zelo dobro prenesel, nato pa je udarlo po prvem. To se veda ni bil nihče od Heptancev, ampak lepi in edinstveni Piton.

Po več kot uri in pol brihtanja na wc-ju, sem mu jaz dobro namerno priporočil, naj le spije tisti liter stocka, ki ga ponavadi strezne, a nekih treznih odzivov nisem zasledil. Nato smo s piri počasi ladali naprej, dokler ni udarila ura dvanajst in sledil je govor g. Fijavža starejšega.

Ko je končal govoriti o prihajajočih težavah, ki pridejo z 18 letom, nas je vse povabil na požirek šampanjca, kajti tudi sam je praznoval. 3. g mu je seveda šel zapeti happy birthday, nato pa spet šel ladat naprej. A zgodi se nekaj nepričakovanega: "Test, test, test..."

Šefe, ki nas je ahtal, je začel preverjati ozvočenje, saj naj bi en cel kabel skurilo (med govorom?!). Ko mu "ni uspelo popraviti", nas je z "izkrenim" opravičevanjem poslal ven na dež. 

Družina Fijavž je predlagala, da gremo v Kovaški pub v Zreče in da nas vse skupaj zapeljejo. Seveda takoj sledimo lepim besedam in ko končno prispemo, nas razočara poln lokal neznanih obrazov. Obljubljajo nam, da bodo vsak trenutek končali in bomo lahko notro mi nadeljevali, a to se ne zgodi do okoli pol štirih zjutraj, ko nas dokončno vržejo ven!

Sedimo zunaj, nas zebe, imamo premočene noge in se grejemo z jegermaistrom. Vsakih nekaj trenutkov nas pride slavljenec miriti in spodbujati, a notri več ne moremo. Kličemo taxi. Taxija dolgo ni. Ko le prispeta in nas zapeljeta, plačamo za oba dva enoprostorca od Zreč do Konjic s praznimi urami vred 44€! A dobro, nekako zberemo skupaj. Ostali smo le še Tajda, Jerac, Knez, Rošer, Zdolerka, Baki in jaz. Jerac in Baki nas lepo gostoljubno povabita, da prenočimo pri njima in se pogrejemo do jutra. Jaz pojdem s Tajdo k Jeracu, ostali pa grejo k Bakiju. Ko se jaz razkomotim na tepihu v sobi in ona dva na postelji, zazvoni telefon. Sporočijo nam, da jih je Bakijeva mama nagnala iz bajte.

Jerac gre po njih, pridejo čisto premočeni k njemu. Se vsi skupaj nekak na tistem tepihu raskomotimo, a zaspati ne moremo. Vmes še slišimo starše, kako tehenirajo po bajti, a težav ni bilo nobenih. Po dveh frontah smrčanja in nenehnemu strahu kazalec končno pokaže na sedem zjutri in se odpravimo na kavo ter domov, razen Tajda še nekaj časa ostane na toplem. A ko stopimo ven nas preseneti 15cm snega in to ravno takrat, ko smo se komaj malo segreli in osušili. Vseeno pridemo do postaje, tam spijemo kavo ter še enkrat obnovimo dogodke dneva. Zdolerka se je odločil, da ne gre na nobeno osnajstko več razen svoje, Knez ni mogel verjeti, da spi s prstom v ustih, Rošer nestrpno kliče očeta in jaz pa si pojem "Ako su to samo bile laži...".

Ko se doma zbudim, najem in potem odprem nahrbtnik, da bi si ogledal, če sem kaj pozabil, pa jo zagledam, suho in neuporabljeno MARELO!!!