Izbrisani

Kaj trdi njihov odvetnik, bivši ustavni sodnik, g. Krivic? Da ni pomembno, če niso želeli državljanstva, ampak država jim mora zagotoviti socialne pravice. In to je njihov glavni argument, na katerega se sklicujejo.

Grims je povedal še eno zanimivo zadevo. Znesek 17.000, ki ga kot odškodnino zaradi vsegaskupaj dobil Aleksander Todorović, sploh ni korekten, ker še zraven niso vštete obresti. Koliko ta znaša, pa niti ne želim špekulirati.

Tukaj je zdaj cel kup stvari, ki me blazno motijo:

• aroganca izbrisanih, ki imajo zdaj na žalost moč,
• sprenevedanje vlade, da velikih odškodnin ne bo,
• sprenevedanje vlade, da bodo z opravičilom sprožili odškodnine,
• dajanje pravic nekomu, ki se ni želel opredeliti kot državljan RS ali pa je celo nasprotoval ali pa je celo javno nasprotoval,
• zahtevanje socialnih pravic od države, kateri ne želiš sploh pripadati...

Strinjam se sigurno, da je zadeva močno napihnjena, ampak prav je, da je. Prav je, da državljani vemo, da bodo dobili denar in opravičilo tisti, ki nas niso podpirali, ki niso želeli biti državljani RS, ki so javno nasprotovali, ki so pregovarjali ljudi, naj na plebiscitu glasujejo proti samostojnosti, ..., dobijo naš davkoplačevalski denar, ko pa se zaradi šparanja zmanjšujejo plače delavcem in delavkoam oz. Slovencem in Slovenkam, ki imajo že tako težko življenje.

Če vas mogoče zanima, kaj je odločilo ustavno sodišče: klik.

Haha

In dans sem odlične volje in odličnega zdravja. :-D

Poln kurac

Poln kurac mam vsega. 

Šole, mature, vožnje, izpita, folka, zdravja, politike, knjig, financ...!

Kot da bi se celotni kozmos na enkrat poenotil in te z skupno močjo zabodel v hrbet.

Referendum - da ali ne?

Zame je to blazno težko vprašanje. Na eni strani je na nitki ugled Slovenije, na drugi strani pa dostojanstvo, ki ga moremo kot svobodna, samostojna, ponosna država imeti. Ko poslušam Mesičeve ali druge hrvaške izjave, nisem le ZA referendum, ampak bi šel najraje glasovati proti. Jelinčič ima prav, norca iz nas si že delajo že vsaj od osamosvojitvije dalje. In zdaj je sabor sprejel celo neko izjavo, ki bi naj bila protiutež naši izjavi o Slovenskem nacionalnem interesu in slovenskih mejah. Provokacija. Po moje bi bili tiho kot miši, če ne bi vedeli, da imajo podporo Francije...

Sicer pa, NATO nima nikakršne veze z mejo, zato se mi zdi po drugi strani nepošteno, da bi pa Hrvaško zavirali. Če je njena priključitev v našem interesu, zakaj ne? In tukaj se celo strinjam s Türkom, ko je izjavil, da včasih mora odločati politika. Ne strinjam se pa z Golobičem, ki bi rad pripravil predlog o spremembi zakonodaje, da ljudstvo ne bi moralo več glasovati na referendomu o kakršnem koli vprašanju, ampak bi se vprašanja, o katerih se ne bi dalo odločati, določila. Itak bi bila zadeva zelo nejasno zapisana, tako da bi si jo lahko vsak razlagal tako kot bi želel. To je pa že prvi korak k diktaturi. Koga imamo na oblasti??

Ko pa bo na nitki vstop Hrvaške v EU (v bistvu je že =) ), ne smemo popustiti za nikakršno ceno. Če bojo hotli politiki stisnat pičko, moramo pa na cesto! Hrvatje se hvalijo, da znajo biti enotni, ko mi ne znamo, pa pokažimo, da če že politika ni enotna, je pa ljudstvo.

Projekt: Comenius

Comenius: Smo kar jemo

Kako sem jaz prišel v povezavo s tem projektom, je dolga zgodba. Za šolo sem prevajo en program, bila mi je obljubljena petka, motiviran sem se lotil in v doglednem roku zadevo opravil. Nekaj dni kasneje me profesorica za računalništvo vpraša, če bi mogoče želel iti zraven v Španijo, kjer bi predstavil, kar sem počel. Vse stroške je kril projekt.

Moral sem še pripraviti predstavitev šole, Celja in Slovenije ter jo v Barceloni tudi predstaviti. Ker je bil ravno Maturanc, se nisem utegnil kaj veliko pripravljati, temu primerna pa je potem bila tudi predstavitev ... =)

1. dan:

Na ponedeljek, ob 6.00, nas je pred šolo dvignil kombi ter nas odpeljal v Benetke na letališče. Vožnja je potekala gladko in hitro, tako da smo že malo čez 9.00 bili na letališču. Bilo nas je pet dijakov: štirje dedci in eno dekle, ter dva profesorja. Čez pot smo se spoznavali in zabavali, tako da je bila ura kmalu tri, ko smo le pristali in zapustili letališče. Do hostela smo se prebijali eno debelo uro, izmučeni, s teškimi potovalkami na hrbtu. Skupino, razen profesorjev, ki sta pristala v sobi z enim Nemcem, so nastanili skupaj z Italjani, ločeno po spolu. Prvi dan ni bilo veliko komunikacije, edina je bila mogoče glede tuširanja, kdo bo kdaj na vrsti =). Italjani so mahjeni na higieno, se tuširajo do trikrat na dan.

2. dan:

Po dvourni vožnji skozi mesto smo le prispeli v malce bogatejše predmestje, kjer je bila privatna šola. Nepričakovano so nam pripravili sprejem, na katerem se je zbral večji del učencev šole, ki je izobraževala otroke od 3 do 19 leta starosti. Sicer je pa šolski sistem najbolj soroden britanskemu, da boste imeli malo več občutka.

Sledili so ogled šole, predstavitve šol in držav ter delavnice. Šola je prijazna in predvsem spontana. Drži pa nekaj kot pribito: Španci so blazno temperamenten narod. Bile so pripravljene tri različne delavnice, ki jih je vsaka od skupin morala pripraviti. Nam ej uspelo le eno in pol. =D Nepozabna je bila komunikacija med nami in Italjani, ki niso skoraj nič govorili angleško. Risanje in mahanje z rokami pomaga!

Pozno popoldan smo se vračali nazaj v hostel. Zvečer smo si odšli ogledat malo vaške gostilne. V hostelu so me italjani naučili novo igro s kartami, scopo, katere cilj se da interpretirat na vsaj tri različne pomene.

3. dan:

Dopoldan smo ponovno prebili na šoli. Tokrat so se vrstile predstavitve posamičnih projektov. Slovenci smo predstavljali tri: razgradnja H2O2, bučno olje in prevajanje mobilne aplikacije. 

Popoldan smo imeli prost. Sami smo se sprehodili do Barceloskega štadiona in okolici, nakupili nekaj zalog pijače ter karte, obiskali Japonsko restavracijo inse odpravili v hostel odigrat ene par partij The Game z španskimi kartami =).

4. dan:

Dopoldan so nas pustili spati, kar sem jaz po naporni noči seveda izkoristil. Nato je sledil ogled najlepšega mesta na svetu. Drugič sem v Barceloni, pa sem se počutil, kot da vse skupaj na novo doživljam. Pa ne samo gotsko-avantgardna arhitektura, ampak že samo življenje v mestu je neverjetno. Šli smo na Ramblo, glavno ulico mesta, kjer smo si ogledali gotsko četrt in pa tržnico.

Morali bi iti na piknik v park Guel, ampak ker smo želeli nekaj časa potem sami preživeti v mestu, smo si ogledali le še Sagrado Familio. Nato smo imeli čas za sebe, mi smo se odpravili v šoping, nato pa z metrojem nazaj.

Nekaj časa smo še bili v hostelu, nato pa je ponovno prišel avtobus in nas odpeljal na šolo. Tam smo ponovno po skupinah pripravljali španske tradicionalne in nacionalne jedi. Ko smo se najedli, smo odšli v hostel žurirat.

5. dan:

Zgodaj smo se zbudili, saj je letalo vzletelo že ob 10.00. Zgodaj popoldan smo že bili v Sežani v pizzeriji, okoli štirih popoldan pa že v Celju.

Kaj vse se februarja ni zgodilo...

No, res da ne pišem redno, ampak potem imam vsaketoliko objavo, ki sklene vse tiste brezvezne in (zame tipično) krneki spiske, ki potem le smetijo mojo prvo stran. Danes se mi je zgodilo to pa to, jutri to pa to ... To ni za mene, sem premalo redoljuben =D.

Začel bom od zadaj nazaj. Pred mano so počitnice. Ker sem do zdaj vse proste dni zabil in preskočil brez kakšnega velikega dosežka, imam namen zadevo spremeniti. Projekt Soul Of Discretion bom nadaljeval s polno paro naprej (recimo do srede), da bom naslednjič imel za pokazat vsaj že novice vštimane ali kaj podobnega. In seveda, čas bi bil, da se lotim maturitetne seminarske naloge iz računalništva. Zadal sem si kar zahtevno nalogo: e-redovalnico, in prej kot se lotim, bolje bo zame. Za njo sem si rezerviral drug del počitniškega tedna. Torej spletna stran in redovalnica...

Včeraj je bil Valentin. Z Metko, njeno sošolko in njenim fantom smo šli v mesto na eno valentinsko turnejo. Večji del časa smo preživeli v Jazzu, vmes smo se oglasili v Lokalu, na koncu pa smo še šli v Cantante (ki se mu baje ne reče več tak =O ) ter v Ghettota. Odličen večer, nepozabljen. Doma imamo novega družinskega člana, Bolta, črnega mačkona, ki mi ga je Metka podarila. =* Kaj vse je ta v enem dnevu doživel... =)

Prejšni teden je bil eden najnapornejših v mojem življenju. Za ponedeljek sem se pripravljal za slovenščino, ker še nisem bil vprašan Feliska in sem pričakoval. Obnove so mi vzele 3 nedeljske ure, dan poprej sem bil pa na Primoževi fešti. V torek je bilo treba oddati poročilo za fiziko + pisali smo angleščino, maturitetno knjigo Look Back In Anger. Naslednji dan bi morali pisati matematiko, a smo jo hvalabogu prestavili na teden po počitnicah. Popoldan sem imel tekmovanje iz Jave (programski jezik), za katerega so bilerezervirane kar 4 šolske ure. V četrtek smo pisali enega težjih testov v celem šolskem letu iz računalništva (E-R diagrami, normalizacija, podatkovni razvoj...). Preživel sem, ampak samo zaradi pričakovanja petka, ko smo imeli informativni dan. Šli smo si ogledat Fakulteto za računalništvo in informatiko. Res je, da sem bil na uradnem delu le 25min, sem bil navdušen in zadovoljen. Sicer pa se je dan kar klaverno končal, glede alkohola, kriva pa je bila zamuda vlaka, ko smo se po polžje pelali iz Lj nazaj, seveda prvo, kar smo zasedli, pa je bila restavracija.

Teden nazaj pa sem bil v Španiji, njen namenjen pa je naslednji članek.

Moram pa še poudariti, da nisem več edini v razredu, ki piše blog. Konkurenca je iz strani Ne6ca, tukaj pa je link: http://ne6c.blogspot.com/ 

Se bliža 3. prizor?

Seveda še pasja zgodba v Novi Cerkvi ni končana! Ko sem prišel iz Španije (pričakujte reportažo enkrat do nedelje), mi je mati z nadvse odgovornim in razumevajočim glasom dejala, da se je pogovarjala z Histerično žensko. Nadvse je prepričana, da sem jaz Jozota namenoma izpustil nad njenega psa! Slednji baje še vedno šepa na tisto nogo, ko ga je Jozo ugriznil... Sej se mi smili, sam kam se vseskupaj pelje... In vse skupaj še sploh ni groteskno, ko ti preljuba mati pove, da je histerični ženski obljubila povračilo stroškov, če se bodo odločili za operacijo.

1. Zakaj bi morali poravnati stroške, če nismo sami bili krivi? Dogodek se je zgodil na nikogaršnji zemlji, poleg tega pa njen pes ni bil na povodcu, moj je bil (čeprav se ga je potem rešil, ampak mi smo že naredili svoje, saj smo kupili oprsnico...).
2. S tem je posredno rekla: "Joj, se opravičujem, ker je moj sin naščuval Jozota nad vašega ubogega psa. Dali vam bomo za operacijo, dali..."

Vsak čas bom v NC veljal že za sadista. Pobiram stave: kaj bom naslednjič? Po moje gerontofil, ker sem se zadnič eni starejši gospe nasmehnil :O