Jutri birma

Jutri, na zadnji majevski dan, se bo odvijala sveta birma. Ne, da bi me drugače to kakorkoli posebi interesiralo, ampak tokrat bo birmanka tudi moja sestra.

In nekako sem začel razmišljat, kako sem se jaz počutil na ta "najsvetejši" dan, ko iz otroka postaneš odrasla cerkvena oseba.
In ta "veliki" dogodek je povzročil le eno: izgovor, zakaj jaz v tako pobožni družini ne grem več v cerkev. Ker sem odrasla cerkvena oseba in "čutim", kdaj bom tja tudi mogel.

Čeprav si večina sploh ne zna predstavljat, sem bil pred nekaj leti bil izjemno pobožna oseba. Birma mi je vse pomenila. Ni mi pomenila motor, novo darilo itd. ampak nekaj nadizjemno novega, kakor je tudi župnik rad razlagal. In vsi smo botre in pa vodje birmanskih skupin spraševali, kaj se zgodi potem, kako se počutiš, če čutiš vse tiste darove ... in vsi so nam po pravici povedal da NE. In jaz jih tudi nisem.
Potem je pa nekako naneslo, da so do mene prišli najrazličnejši podatki o tej "Cerkvi", veri sami itd. ... in prva sprememba je bila, da sem postal gnostik. In to ne tisti gnostik, ki je mila različita ateista, ampak gnostik v pravem pomenu besede. Gnostiki so bili tisti, ki so priznavali večino evangelijev (da, niso le štirje), gledali na Jezusa bolj na človeka kot boga, niso se omejevali s tako nerazumnimi pravili, kot katoliki itd.
In tudi to je kmalu izginilo. Zdaj ... zdaj nisem ne gnostik, ne katolik, ne kakršnkoli kristjan ... prav tako pa tudi ne ateist. Kaj sem, nočem tukaj razpredati, kajti v končni fazi je vera tudi zame tako osebno vprašanje kot družina in le redki slišijo mojo pravo vero.

Je pa zanimivo, kako neverjetno "požrešno" sestro imam. Pa ne za hrano, ki je skoraj nič ne je, ampak za (kot radi pred birmo rečejo) materialne dobrine. Že teži za nove šuhe, TV, leče, denar, morje, dogovore o uri za spanje, dogovore o pitju alkohola (wtf, 13 je stara?!) itd.

In ravno jo slišim reči: "Lucija (sestra), jaz res več nevem. Po moje ti nisi normalna, tako kot drugi otroci. Po moje si ti psihični bolnik in ne manjka več veliko, da bom mamici resno rekla, da te pošlje v bolnico za duševno bolne."

Park ponovno aktualen

Nevem, če bi bil učinek enak, če bi z besedami opisoval dva ključna dneva v parku v tem mesecu ali bi preprosto kar nalimal slike. Odločil sem se za zadnje.

Dan pred "tehno parkom", ko smo park dejansko zapustili kasneje kot maturantje =D
Prišli smo s štirimi litri, s tem da je Primky eno flašo razbil, potem sta šla s Škobijem (ki poudarjam: ni nič pil - avto) še po tri literce in nakoncu se je Zidi žrtvoval za nas in še skočil po tri, za katere se  je boril z življenjem. Torej na koncu je prišlo 9 litrov vina na pet oseb. Tralala.











Naslednji dan pa je bil slavni tehno park, ki je na koncu bil le park, saj so organizatorji neki zajebali. Meni je to seveda veliko bolje pasalo, saj je itak pomembna družba. Folka je bilo pa velikansko prevelik (po moje bi mogo Šrot začet razmišlat o širitvi =D ). Blo nas je okol 10, kupli pa smo 15 L belega in 5 L rdečega vina v Vipavi, vinoteki. Bilo je seveda premalo. Kaj vse smo še pol kupli ali dobili ali bog si ga vedi pa se ne spomnem več.

Za mano rojstni dan

Najprej opravičilo, glede na to kako dolgo že nisem ničesar napisal.

Torej, za mano je osemnajsti rojstni dan. Če me vprašaš, kako se počutim, bom najverjetneje odgovoril: zmatrano, ampak za to je predvsem kriva šola.
Vse leto sm si pri ljubših predmetih ustvarjal zaledje, ampak letos se mi je zrušilo. Računalniški sistemi in omrežja.
Dejansko moram zdaj s polno paro delati in popraviti kar nekaj ocen...

Sicer sem pa bil na rojstni dan dokaj trezen, saj sem tudi prej šel domu. Šli smo na svečano kosilo v Urško (jedel sem lignjev trio - pohane, na žaru, polnjene s pršutom in šunko), nato pa s fotrom po novi televizor v MB (ni moj, pač je odhod naletel na tisti dan).
Darila? Od staršev novi špegli in knjiga Srečko Kosovel in konstruktivizem, v kateri je pa tudi celotna zbirka Integrali. Od tete, strica in babice sem dobil nov bicikel pa še neki denarja. Ajda mi je podarila majhno prazno knjižico, ki sem si jo zaželel, za moje pesnitve =D
Ne bi mogel reči, katero darilo je bilo najlepše, ampak vsekakor najzanimivejše je bilo pa od Tince:
- škatla, ovita s časopis papirjem in polepljena z hokejisti, kurbami, vojniškim grbom itd.
- našitek anahija
- paradajz
- kinderjajčka
- kekec pašteta =D
- kava
- obesek za ključe
- barvica =D
- album za CD-je
- semena sončnic
- prazna kinokarta
- novi kaktus 8)
- kondomi
- filtri za večkratno uporabo =D
Pa upam da nisem česa pozabil. Simbolični pomen vsakega predmeta v tej škatelci vam bom pa mogoče zaupal kdaj drugič.

O čem bi še pisal? Nevem ... premišljujem, da bi naredil posebej blog za svoje pesmi ... Kaj pravite vi?

Aja, sem pa prepričan, da vem kdo je kriv za pomor mojih kaktusov! Mama. Odkar ju imam, je oba že vsaj trikrat dol na tla vrgla!

Zadnji dve alineji sem zadnjič pozabil dopisat.

V prelepi rumeni puščavski idili

Večkrat se zamislim, kakšno je kaj življenje na Bližnjem vzhodu. Zahod nam ga prikazuje kot zelo težkega in umazanega, brutalnega, nenavadnega itd. Je res tako?
Ampak pol sem se pa vprašal, zakaj se večkrat mesečno zbere kupe ljudi, ki po več dni SKUPAJ protestirajo zaradi raznih ne-islamskih aktov Evrope ali Združenih držav? Poglejte koliko dni in s kakšno vnemo in koliko ljudi je protestiralo ob objavitvi karikatur!
Poraja se mi vprašanje, če imajo takrat dela prost dan? Jim šefje dovolijo protestirati, namesto da bi delali?
Potem se tudi rad vprašam, kdo jim to pove. Znano je, da tam ni veliko računalnikov, sploh pa dostopa do interneta. Kako izvejo že isti ali naslednji dan, da so bile objavljene takšne karikature ali pa da je kakšen pomembnež izjavil kaj neislamskega? Mar je to globalizacija?
Kljub vsem tem nejasnostim, se mi vseeno smilijo. Šejki in verski voditelji ravnajo z njimi kot s pokvarjeno hrano ter jih izkoriščajo za svoje ekonomske ali politične interese. Le kdo drug jim pa vse te stvari tako hitro sporoča? Kdo drug jih hujska drug proti drugemo? Kdo drug tuši njihov sistem vedno znova in znova, da se ulovijo v tako širokih in trdnih začaranih krogih, iz katerih ne morejo več (Judje - Palestinci)? ZDA?
Seveda - mi preprosti ljudje lahko samo špekuliramo, ampak vse smeri kažejo na Zahod. Naključje ali dejansko stanje ali prepričljiva neresnična misel?

Zdaj pa ena na to tematiko:

Sončni vzhod

Toča zasegla
nebo, da ga zebe.

Sredi morja rumenega
vidim galebe.
Kljuvajo se,
kot bi zblazneli.
Kljuvajo se,
kljuvajo za ribe.

Vsak ima svoje hibe …
A kaj, ko nismo enaki!
Kot z raki se ribiči
z nami igrajo.
Ko smo mi tisti,
ki nenehno garajo …

Toča zasegla
je sončni vzhod.
Mi galebi in raki
se bomo pobili,
v prelepi rumeni
puščavski idili.

Bravo naši

Torej, na začetku morem takoj pohvalit MeMPZ ŠCC (Mešani mladinski pevski zbor Šolskega centra Celje), ki je osvojil zlato priznanje v zajebanem Belgijskem tekmovanju. Več.

Sicer je pa zanimivo, kako začenjaš malo pred osemnajstim letom odštevati dni do te prve prelomnice.
Haha, volim letos! (volim dejansko, ni to srbizem!)

In zdaj se odpravljam k Tinci, da ji računalnik zrihtam do konca. No, LP!

Športni fanatiki

Nikoli se nisem imel za nekakšnega oboževalca športa. Spremljal sem le ta "najnujnejše" stvari kot so evropsko in svetovno prvenstvo v fusbalu, košarki ter včasih celo rokomet. Ampak od vseh športov me je vedno najbolj navduševal hokej.
Hokej je vedno prava moška igra, polna adrenalina in energije. Je toliko različnih tehnik, načinov, iger, tudi pravil, da ti nikoli ni dolgčas.
Spominjam se, ko so se sošolci še v osnovni šoli pogovarjali v športu, nisem pri takšnih debatah nikoli sodeloval. Niti nisem vedel rezultatov, v bistvu me pa sploh ni zanimalo. Nekega pravega sogovorca za hokej pa tudi nisem imel. Zanimivo je pa dejstvo, da je hokej postal eden najpupolarnejših športov v Sloveniji šele v zadnjih dveh letih. Po mojem mnenju sta na to vplivala dva ključna dogodka:
- v ligo EBEL so vstopili Jeseničani in po športnih programih se je večkrat zavrtel kakšen posnetek ali celo cela igra
- gostili smo svetovno prvenstvo divizije I - skupine B
Mediji so seveda postali pozornejši na dva naša močna kluba in reprezentanco, iz česar je sledila vsa ta za Slovence dokaj nova navdušenost nad hokejem.
In nato se le liga EBEL odloči še sprejeti Olimpijo.
In Olimpija bi skoraj osvojila pokal.

No, malo sem zašel. Če se vrnemo k uvodu, ko sem poudaril, da nikoli nisem razumel tistih športnih fanatikov, ki so poznali sto različnih klubov z vsemi igralci v večini športov itd., nekateri so si celo snemali tekme in jih večkrat gledali. In tega res nikoli nisem razumel.
In danes se zalotim, da gledam ponovitev tekme SLO - ZDA, ko sem že zjutraj preveril rezultate še enkrat in ko sem se danes ponoči zbudil ob enih zjutraj in gledal tekmo. Kam to vodi? Postajam športni fanatik? Hvalaparadajzu se spoznam samo na ta šport in nobenega drugega.

Huh, naporno

Dejansko. Uspelo mi je še en dan počitnic zabredit v alkoholna nebesa - Konjice. Ni šlo brez vina, ni šlo brez piva, ni šlo brez pokra, ni šlo brez hokeja (5:1 za Kanado, nekaj posebej se mi ne da komentirat rezultatov), ni šlo brez mačka.
Sem se naučil igrati kocko, tako da lahko mirno rečem, da je bilo tudi poučno. Da obnovim pravila:
Če vržeš šestico, si zaklet in kadarkoli kdo drug vrže šestico, pije tist ko jo je prvi. Kdaj se prekletsva znebi, sem pozabil (le zakaj?). Petica je najbolj lisičja: sam izbiraš kdo bo pil. Pri štirici morajo piti vsi sodelujoči, pri tri pije desni, dve levi(če je obratno me naj nekdo popravi) in nazadnje še enica - piješ sam.
Ko smo ugotovili, da je pri treh sodelujočih verjetnost pitja previsoka, smo prestavili na karte - pije tisti, ki ima najviško karto. Nevem zakaj ravno takrat dobivam same ase in kralje...
Pol je blo vse kar pri žurki spada zraven, okoli štirih zjutri grema pa s Kušarjem (na trenutke je bil dovolj priseben tudi Jerac, da je lahko igral) poker, stave so pa požirki. Liter pa pol vina je šlo kot bi mignil.
Neverjetno pa je, kako pomaga, da se pred spanjem napiješ vode. Nimam ne težav z glavobolom, želodec je srednje volje, telo je pa porihal Axe antihangover.




Je pa danes poseben dan. Mama me je odvlekla v cvetličarno in izboril sem si novega hišnega ljubljenčka - kaktus.
Z njimi niam ravno dobrih izkušenj, trije so mi že segnili. In to meni. Ko jih včasih tudi dva meseca nisem zalil. Ko sem študiral, kakšne skupne lastnosti so imeli, sem naštel slednje:

• stali so na moji nočni omarici, iz česar je sledilo, da sem se skoraj vsako jutro piknil na njih, ko sem segel po budilki
• vsem je bilo ime Kaktus
• vsi so bili blizu okna
• za vse je mama vedela
• vsi so bili posajeni v zemlji

Odločil sem se spremeniti večino teh adaptacijskih pogojev, da se tragedija le ne bi ponovila:

• še vedno so na moji nočni omarici, le da imam zdaj budilko daleč stran od sebe in z roko ne sežem več do nočne omarice
  
• temu je ime Osiris (Jozo je balkansko ime, Baal Sheol hebrejsko, pa naj bo pol kaktus malo bolj puščavski (Egipt, Osiris je bil egipčanski bog smrti, kaktusu pa ime paše zaradi svinjsko velikih igel - brez skrbi, uspelo se mi je že trikrat pikniti na njih)
• še vedno so pod oknom, le da zdaj na desni strani in ne levi
• mama sicer zanj ve, ampak upam, da bo nanj tudi kmalu pozabila
• ta ima zelo malo zemlje, večinoma so majhni kamenčki

Če bo pa še ta zagnil, bom pa znorel.


(špegli niso njegovi)

1. maj

Tukaj je mednarodni praznik dela. Praznujejo ga skoraj vse države tega sveta, razen nekaj izjem (ZDA). Ker se pritiče dela in sociale, je v bistvu močno napihnjen od politikov levega bloka, zato so ga v preteklosti še posebej poveličevali socialisti in komunisti.
Dejansko je pa praznik spomin na Haymarketski izgred, ko so se delavci uprli kapitalistom na nasilen način (umrlo je 11 protestnikov in 7 policajev). Več vam piše na wikipediji.
In v Sloveniji so naši "kredibilni" mediji zadevo seveda izrabili za napihovanje, kako slabo nam je v Sloveniji, odkar ji vlada J. Janša. Ampak od kot jim ti podatki? Priznani, uradni, ki jih pozabljajo omenit, so zelo drugačni:










Več o tem:
- spletna stran Ane Jud
- časopis Finance