Huh, jutri...

Jutri ob osmih zjutraj me že čaka zdiranje modrostnega zoba. To bo že drugo zdiranje, ki ga bom moral preživeti in zagotavljam vam, da je to blazno neprijeten poseg. Ortodont mi je dal napotnico za zdiranje dveh zobov in predlagal zasebno kirurgijo, kajti tam naj bi na poseg čakal manj. Nekaj mesecev sem se psihično pripravljal na zdiranje, pridem tja poln energije in upanja, pa mi reče, da je to samo kontrola. Dobro, se sprijaznim in nato me naroči na poseg še nekaj mesecev kasneje, tako da je vseskupaj trajalo malo več kot pol leta.

Zaradi možnosti zadušitve se odloči, da mi bo vsak zob posamično zdrl. Se ne bunim preveč, kajti mislim, da bo vseeno vse skupaj hitreje steklo. No, zob zdere, me pokliče potem na kontrolo, me naroči (brez da bi sam določal datum) na najbolj nemogoč termin možen, to je marec-april-maj, zdaj pa naj čakam. Ortodonta tudi nisem obiskoval, ker smo bili zmenjeni, da pridem, ko bo gotovo, ko se pa le malo pokažem, me pa naderejo zaradi zavarovalnice, ki me po tako dolgih neobiskih noče več financirati. Zdaj sem torej čakal še eno leto za jutrišno zdiranje zadnje spodnje osmice, na kar sem čakal več kot eno leto in pol.

Ker mi modrostni zobje še niso popolnoma zrastli, je kirurški poseg malce drugačen. Dejansko mi razbije zob znotraj čeljusti na majhne koščke, jih nato vse pobere in me potem nažene domov. Bolečin najprej res ne čutiš, ampak srah te je kot cucka.