Nebo

I

Ko bi letel,
letel z oblaki.
Se dvignil nad svet,
kjer so meni enaki.

Plaval v nebu,
se s ptiči lovil.
Bi tako pohitel,
nesrečo vso zapustil.

Se spoznal z vesoljem,
svetom neskončnim,
in zvezde osvajal
z značajem pokončnim.

II

Nad mano dragulj,
mil in tih;
dušo umirja
najnežnejši stih
lepote safirja.

Nad mano ocean,
razburkan z oblaki,
Razburkan z vetra tokovi.
Grmi in udarja
kot vojaški topovi.

Nad mano življenje,
večnost in končnost,
ideja in stvarnost.
Nad mano kraljestvo
ponuja mi varnost.

III

In zdaj letim.
(Od doma odtavam
s čudno težo odet.)
Gore preletavam,
gore in svet.

Oblaki beli posivijo,
se namočijo, mrko zgostijo.
V nebu širnem sem se izgubil;
ko je nevihta prišla,
iz sna se nisem zbudil.

...

tole je dejansko nekaj čist novega, kar sem se lotil ... od kot inspiracija? vedno bolj se hočem osamosvojit, biti ptica na širnem nebu, pa ugotavljam, da je drugje veliko bolj mrzlo kot doma...

(c) Sigi, 2008