Elektrizirana Nova Cerkev

Zadnič se mi je Jerac zbadljivo nasmihal, ko sem rekel, da sem izključil komp zaradi bližajoče nevihte. Pa ga jaz presenečen vprašam, če on to nikoli in je ponosno zatrdil da ne in da kakšna mala verjetnost je, da bi ravno v njegovo, glede na to koliko višjih stavb in blokov je naokoli.
Ampak zadeva ne drži. In ne bom navajal spet neke teorije, ampak čista praksa. Naša preljubna Nova Cerkev je blazno strelam privlačna vas. Skoraj, če ne kar sigurno, vsako leto tukaj tudi udari. Ravno predvčerajšnem je usekala v cerkev (spet, le zakaj mislite, da se vas imenuje "Nova" Cerkev?). Župniku je skurilo vso ozvočenje, zvonik itd., ampak mu je le nekako dans uspelo mašo izpeljat in zvonove usposobit. Pred kakšnim letom ali več je urezalo daljnim sosedom v nevzdrževan strelovod. Skurilo jim je vse, ravno tako pa tudi našim sosedom, ki so recimo 100m oddaljeni od njih: telefonsko linijo, internet, kabelsko ... vse. Sreča, da ni nam. Prav tako je pred trem ali štirim letim usekalo v kozolec na bližnjem travniku (zanimivo je, da sta na travniku dva kozolca, zelo blizu ležeča, in urezalo je v manjšega). Zatorej če bi recimo v Konjicah usekalo v sosednji blok, bi lahko skurilo lepemu delu okolice.
In jaz se pač zazihram, kurc, bolje kot pa kakšen mesec potem ostati brez kabelske, interneta in telefona, lahko pa še zaradi česa drugega.

Ko si vsepovsod črna ovca

A ni to nenavaden občutek? Dejansko je moteč, ko se kdaj potrudiš in ti nihče ni hvaležen, ko kdaj želiš spregovoriti lepo besedo, pa te ošini le mrk pogled. Po drugi strani pa bogat občutek, ko si sam, čisto sam in veš, da imaš prav. Pa ni to aroganca, dejansko je to bistvo, če si freak. Pa tudi če v resnici nimaš prav in te želi napasti potrtst, veš, da nekje drugje obstaja še en podoben freak, kot si ti, in veš, da v končni fazi le nisi sam.

Doma sem dejansko črna ovca, a se nikoli ne počutim sam. Vam dam primer. Danes zjutraj sem peljal psa na sprehod in grem mimo sosedov, s katerimi sem še pred leti lahko spregovoril kakšno besedo. Starejša gospa na balkonu me zagleda, nasmeh ji zbledi in se počasi odpravi v hišo. Ravno pred vrati se še enkrat obrne in me pogleda točno v oči. Jaz se nasmejim in jo vljudno pozdravim, dovolj naglas, da me je slišala, in ona se obrne in odide notri. In pol se zamislim, koga bolj ne prenese, mene ali Jozota. Jaz veljam v Novi Cerkvi za največjega narkomana, zabediranega satanista in nočnega vandalista, Jozo pa morilca mladih mačk in srn, brezkompromisnega pretepača, brezobzirno seronjo, napadalca na ljudi in celo takšno pošast, ki ugrizne domače.

In lepo vam povem. Nisem narkoman, čeprav večkrat rad kej spijem, nisem satanist, čeprav ne najdem smisla v krščanstvu in nisem nočni vandalist in nacist, kriv raznih nazi-grafitov, poteptanih potk itd.
Sem pa čudak, freak, katerega problem ni, da ga nihče ne razume, ampak problem je, da ga nihče noče razumet.

In Jozo ni ubil niti ene mlade mačke, ker jih ima rad in se jih celo boji, čuti posebno spoštovanje do njih. In prav tako ne pomeni, da če se rjav pes podi po gozdu in lovci najdejo poginule srne, da je to ravno rajv pes in da je ravno tisti rjavi pes Jozo! In psi se preprosto tepejo. Še posebej zdej, ko se psice gonijo. In psi pač serjejo vsepovsod, jaz se trudim iti v gozd, da tam opravi potrebo (čeprav tudi tega v naši občini ne bi smel), a pač moji mami včasih zbeži. Ni pa res, da je vsak pasji drek v tej Starokopitni Cerkvi njegov. Samo enkrat je ugriznil človeka in to našega soseda, starega okoli deset let in to zato, ker ga je nejprej dražil, potem pa bežal pred njim, kot kakšen plen, imela pa sta tudi neporavnane račune iz Jozotove mladosti. In tudi ta sosed se tega zaveda in njihova družina je ena redkih, če ne edina v Novi Cerkvi, ki ima Jozota še mogoče rada (poleg nas, seveda). IN JOJ, to kar sem zadnič slučajno slišal od čenč, BAJE JE JOZO POGRIZEL ŽE CELO DRUŽINO! Ja pizda, fotra se boji kot satana, men si ne upa zob pokazat, ker ve, da bi ostal brez njih, mojo mamo ima preveč rad, tako rad, da ne je, dokler ne pride domov, sestre pa za njega doma sploh ne obstajajo.

A kaj vse zveš, vidiš in začutiš.

Dnevnik Bonnie & Clyde

Dolgo sva že premišljevala, da bi naredila nekakšen skupen dnevnik, skupen projekt in tudi sva. Ampak je bil samo v pisani obliki, pravi zvezek-dnevnik =D, nenamenjen javnosti. A blog-dnevnik pa je. Kako bo vseskupaj zgledalo, nima nihče od naju ideje, a bova spontano pisala skupne trenutke in skupne bedarije. Pisan je na Tinco, Bonnie, a sem vseeno član lopovske ekipe =D

Torej, lepo vabljeni na: Dnevnik Bonnie & Clyde - http://blog-dveh-lopovov.blogspot.com/

Bicikl dan

Še zdej me rit boli. Dolgo že piciklarim, a vedno bol umirjeno, največ dve uri na dan in največ šest ur na teden, povprečno no... Danes se mi je pa rahlo utrgal, in sem izbral pot Nova Cerkev -> Leskovec -> Celje -> Žalec -> Celje -> Leskovec -> Nova Cerkev.
In nadvse razburkan dan je to bil. Od doma sem s Tjašo in Katjo, ki sta tut mal piciklarili in se pri meni oglasili na sok, šel v Vojnik k Tjaši domov za nekaj minutk, se tam zagovoril, nato direktiva v Leskovec k babici. In pač kot vedno zgleda pri babici: kavica, nekaj piškotkov in čvek, zato sem prispel v Celje šele ob dvanajstih. In srečam Iršiča ter Gračnerja po dolgem času, ko jih drugače, če se mi ne bi mudil, nikoli ne bi, in smo se začvekal ob piru, da sm odrino iz Celja šele ob enih proti Žalcu.
In ni ga lepšega, kot na poti skozi Petrovče, kjer te fakin nobeden ne pozna, prepevat od Johna Fogertya Rockin' all over the world
(Well I like it, I like it,
I like it, I like it,
I la-la-like it, la-la-la,
here we go-oh! Rockin' all
over the world!)
ter od Six Feet Under grovlat No Warning Shot
(Undercover killing spree - no warning shot
Die motherfucker, die, die
Die motherfucker, die, die
Die motherfucker, die, die
I'll put a bullet between your fucking eyes). In boli te kurac, če te folk čuden gleda (več, beri spodaj razmišljanja =D ).
Pridem v Žalec, pokličem Ajdo, naj pride po mene, ker sam ne bi nikoli najdo k njej domu. A srečam Špelo in Majo na kavi, Ajda pride (z Nino, ki je tut bla na obisku) do mene, se opravičim, ker sem pač mogo ostat še z njima na kavi, mi pokažeta pot in greta naprej. Se tam začvekamo, pridem do Ajde mal pred drugo uro, se tam začvekamo, prezezamo, pijemo najboljšo ledeno kavo sploh itd. do ene pol šestih. Se le nekak spravim v Celje, tam se še v XXX ustavim na enem pivcu, nato pa spet babici, ker sem ji obljubo, da se nazajgrede še enkrat oglasim. Se okrepčam z domačim kruhom in domačo bunko (moje kosilo, ob ... am ... sedmih =D ), začvekam se do skoraj osmih, odrinem, po poti srečam Andrejo po kakšnih dveh letih, mi pove kak zgleda v rumeni vojniški stavbi (dela tam, da ne bo pomot =D ), grem domu, vmes me kliče Metka, da je v Novi Cerkvi in da naj pridem kej naokol, tak da komi doma vodo spijem in na TV II poslušam slovenske filharmonike, ko so igrali Čajkovskega, pol pa letim še v vas. Razburljiv in nadvse prijeten dan. =) In zdaj se učim pisat z starimi germanskimi runami, čisto ta prvimi =D ter razmišljam.

Razmišljam kakšni smo ljudje. Firbčno pristranski. Dejansko dokler ne vemo odgovora, nismo srečni.
Zakaj se nam zdi nekdo na cesti čuden? Ker ne vemo, zakaj je takšen, kot je. "A je nor? A se mu je zmešal? A je prizadet? A je samo upornik?..."
Danes sem za poskus poklekno čist sredi trga v Žalcu in šol na kolesu neki gledat, ko me je fukal, vmes pa škilo na okol, kak me folk gleda. Od daleč, ko jim ni bilo jasno, kaj delam, je bilo videt začudenje, nerazumljivost itd., pač "zaka nek frik kleči pa gleda biciklo?", ko pa so prišli bližje, in vidli, da me nekaj zajebava, pa je pač bil spet tisti "aha, kul, samo bicikel popravlja." In nasploh, ko večkrat v Celju vidimo tistega berača, ki po celem mestu ob sebi vozi bicikel in se pogovarja sam sabo. Zakaj? ZAKAJ?? In ker ne vemo zakaj, je takoj preprosto čudak.
Isto metalci. Zakaj poslušamo takšno agresivno glasbo, sam nek grrrrbhaaaaaraaaaaa raaa raaa, drrrm drrrm, nekaj čisto neposlušljivega, pizda smo čudaki. Pa zakaj imamo tako dolge lase, če ima večina kratke?? Pa zakaj se oblačimo skos črno???? Zakaj?!?!?!!?!?!!!!11111
Pizda smo čudni.

Ujma

Sem tiste sorte človek, ki v neurjih, nevihtah, poplavah in podobnih naravinih silah uživa. Poplave, ki so jeseni zajele Slovenijo, so meni vlivale takšen občutek zadovoljstva, da sem kar eno uro in pol bil na sprehodu s psom, skakal po lužah (oz. mlakah), puščal dežju, da me je celega premočil itd.
A nisem popolnoma nor, v takšnih situacjah preprosto pač uživam. Pa ne morem reči, da mi ni žal za družine, ki so ostale brez streh, pohištva, oken, sadovnjakov ... Ampak končno mati narava kaže svojo moč, se trudi ponovno prevladati. In tako pač je, človek in narava na žalost ne moreta več živeti v sožitju. Enkrat raste eden, drugič drug. Skupaj ne moreta.
In sigurno se najde kdo med vami, ki si misli: "če bi pa teb streho dvignal, sigurno ne bi takole veselo tipkal tole sporočilo." Ni res, sem dovolj nor, da bi. =D
Ampak včerajšna ujma ni bila ena tistih, ki bi me podobno prevzela. Prvi razlog je, da sem jo prespal. Čutil in zbudil sem se ob kakšnem močnejšem grmenju, a sem potem spet takoj sladko zaspal. Drugič, zjutraj me je čakalo delo, saj nam je zaradi nalivov spet klet poplavilo in sem moral z dvema gobicama cel bazen pretoči oz. preožmeti v lavurje in nato odnesti in zliti v wc-školjko. Tretič, slednji podatki so me šokirali in upam, da se 24ur motijo:
najmanj 13 ranjenih, 300 hiš močno poškodovanih, uničena četrtina slovenskih gozdov in ogromo pridelkov. Četrtina gozdov! Sploh si ne morem predstavljati, kakšna škoda je to. Nihče si ne more. Podatek upam da je hudo pretiran, ker na RTV Slo so rekli, da je šlo toliko kubikov lesa, kolikor ga drugače v celem letu posekajo.
Podatek iz RTV SLO (ki meni, navadnemu smrtniku, ne pove kaj dosti =/ ):
Največ materialne škode je nastalo na gozdovih, saj gozdarji ugotavljajo, da je v Zgornjesavinjski dolini uničenih okoli 100.000 kubičnih metrov lesa, od tega je 100 hektarov gozdov popolnoma uničenih. Gozdove bo treba očistiti, sicer se bo pojavil lubadar, ki bo povzročil nadaljnjo škodo, je dejal Mate. Uničeni gozdovi pomenijo katastrofo za posamezne kmetije, ki so se preživljale predvsem z gozdom, saj lahko po besedah gornjegrajskega župana Stanka Ograde na zaslužek spet upajo čez 50-70 let.

Kako se pa povprečni vaščan reši pred takšnimi katastrofami? Vremenologi za možnost neurja opozorijo 24h prej, torej imamo 24h časa, da se pripravimo. Drevesa se da pokrit, da jih toča ne sesuje, avto umaknat pod streho in ne pod drevo, da ga drevo ne zmučka itd. Hišo pa zavarovat.

Ena najboljših

kar jih je Jurij Zrnec naredo...

Nov blog

Ustvaril sem novo spletišče namenjeno le mojim stihom, spisom, besedilom s pridihom umetnosti in pisanim mislim. Lepo vabljeni v Ekspresijo smrti, filozofijo absurda in ledeni globus.