Nekateri so opazili, da sem zadnja dva, tri tedne bil izjemno slabe volje. Nekega konkretnega razloga ni, se bom pa potrudil z razlago.
Preden sam začel pisati blog, sem se odločil, da preveč osebnih stvari ne bom tukaj razlglabljal. A danes, ko so nekateri želeli razlago mojega nenavadnega obnašanja in preprosto ni bilo dovolj časa, da bi vse skupaj obrazložil, sem obljubil, da bom vse v neki "urejeni" obliki predstavil tukaj. Večini bo itak nerazumljivo, ampak mogoče se bodo med redkimi tistimi, ki me poznajo, razjasnile nekatere moje nenavadne in ekstravagantne značilnosti.
Sovražim in mrzim družbo. Ne družbo kot nekakšno skupino kolegov ali prijateljev, s katerimi preživljaš svoj čas. Družbo kot strukturo, kolektivno zavest, celoto. Vir vsega zla. Razlogov je več. Ampak nikoli si ne bom upal trditi, da nisem ponosen na sebe, kakršen sem, čeprav me je takšnega kot sem ustvarila družba oz. raje nedružba. Ravno to sem spoznal v zadnjih nekaj letih. Sem, kar sem; in moja naloga je, da opravim svojo nalogo takšno ali drugačno, kakor jo je pač zapisala usoda.
Vse se je začelo v ranem otroštvu. Prvi razredi osnovne šole. Sicer za vseskupaj ni bilo kako resno, a neka nora babnica je uspela iz mene narediti glavno tarčo posmehov. Na kratko: predstavljajte si, da si v 2. razredu najgrše ženšče v celi Novi Cerkvi izmisli, da sem ji pokazal luleka, ona pa meni svojo luliko. In potem se ti v fris smeji punčka, v katero si bil kot majhen otroček zaljubljen (dejansko je bil vanjo cel razred =D ) in te povozi konkurenca. Posmehi se vrstijo vsak dan, večkrat, vse doker se nismo razšli.
5. razred je bil nov začetek. Novi sošolci, novo okolje ... Iz Nove Cerkve (podružnice) so nas prestavili v Vojnik. (Ona babnica je še vedno poskušala, pisala je celo pisma in jih devala mojim kolegom.) Seveda je družba začela opažati, da nisem enak kot drugi. Nekaj je nenavadnega, ampak nikomur ni bilo prav jasno, kaj. Zaradi dobrih ocen sem bil kmalu označen za piflerja. Seveda se je neprestano dreganje vleklo do osmega razreda. Nikoli nisem bil posebej močna oseba, vse sem preslišal. A vedno nekaj ostane v tebi. Seveda, nisem bil enak kot drugi, družba me je začela izločati. Je pa nastal nek majhen krog ljudi, s katerimi smo se zabavali in se imeli za prijatelje. Z dvema se ne družimo več, Celje pač, eden je v 1. letniku povabil celo "našo družbo", seveda razen mene, iz ene nihče ne ve, kaj nastaja. Edina, ki mi je ostala, je Tinca.
V 1. letniku srednje šole, poleg vsega tudi zaradi nekaterih razlogov, ki jih tukaj ne bi želel navesti, sem zapadel v hudo deprimiranost. Ne bi si upal trditi, da nisem hodil po robu depresije. Itak starega "prijateljstva" je bilo konec, a tu so bili novi sošolci. Madona, sem bil naiven. Na koncu 1. letnika sem izvedel, da me je večina imela za geja. Zaradi moje drugačnosti. Slišal sem tudi špekulacije, da so moje "grde pičke" bile krinika za to.
Bil sem pa nemogoč. Tega se zavedam. Neprestano slabe volje. Logično, da začutiš in opaziš, da se šušlja nekaj o tebi za tvojim hrbtom. Vsak premore takšen šesti čut. Takšnega absurda pa si preprosto nisem mogel predstavljati. Toda vsi ti negativni dražljaji v okolici so še dodatno jedli moje živce. Vsak pogled, vsaka beseda... vse sem si trudil dešifrirati. Verjetno sem zelo veliko narobe, zato sem naredil mogoče kdaj komu tudi kakšno krivico. Ko zdaj premišljujem o svoji preteklosti, se zavedam, kako nadležen sem znal biti.
Glasba je bila tisto, kar mi je pomagalo. Z njo sem sproščal nabiranje agresije, z njo sem sprejemal drugačnost. Bil sem pa sprejet od nekaj majhnih druščin, druščin drugačnih. Vsak s svojimi problemi, vsak s svojim nasmeškom. Svojim nasmeškom. Kolikokrat pokažete svoj pravi nasmeh? Ampak tudi vsa ta družba je šla.
A počitnice iz 1. v 2. letnik so bile prelomne. Dogodki, ki sem jih takrat doživel, so POPOLNOMA spremenili moj pogled na svet. Spremenil sem se. Začel sem se prilagajati. Postal sem neke vrste inkognito družbe. Neznan, a sprejemljiv. Tudi odnosi v razredu so se začeli graditi. A nekaj je v meni vseeno ostalo. Bolečina. Ta se je spravila v neko negativo, ki prav tako prebiva v meni. Nima oblasti, ji ne dovolim več na plan, a ko so moji živci na psu ali ko sem preobremenjen ali ko se začnem sekirati ali pa ko je ranjen moj ego, rada pride ponovno na dan. In potem me ne spusti. Ne spusti me nekaj tednov, mesecev, uspevalo ji je že skoraj eno celo leto. Nisem se še izvlekel sam iz nje.
Zakaj me je prijela tokrat? Konferenca, obremenjenost je seveda eden od elementov. Nato Slemer, ki me je popolnoma spravljal ob živce zadnje dni, on je poškodoval moj ego. Temelji hiše strahov so bili postavljeni, cigli pa se samo še nalagajo. Nalagali so jih vsi po vrsti. Tudi sošolci, ki niso bili pogosto krivi nič. Na enkrat začneš premišljevati, kako je bilo včasih? Slabe volje si, pesimističen, skleneš, da se bo negativno tudi zdaj končalo. Bom mogoče na koncu 4. letnika izvedel, da so vsi mislili, da sem nekrofil? Kaj je prasec mislil s tem, ko je rekel tisto ali ono ... Vse se na koncu stopnjuje do kritičnih meja. In žalostno je, da se sam včasih tega sploh ne zavedam, da sem v tem "svojem obdobju." Ponovno začnem izločati samega sebe. Ne pogovarjam se, ker nočem slišati negativne besede. Samo rinem v globok, živ bel pesek, iz katerega brez veje pomoči ne morem. Včasih sem lahko lovil le eno vejo, drugih ni bilo. Vesel sem, ko danes vidim več teh vej.
Rad imam vse, ki so me sprejeli. Cenim ta trud =P. Zato me boli za vsakega, ki se uničuje. Družba je zlo. Zdaj, ko sem v 7. krogu nirvane =D, me ne gane več, če me kdo nepoznan zavrne. Celo ego mi polni, ker skozi svoje arogantne oči vidim eno mlado in zastrupljeno dušo več. A če me zavrne kdo izmed ljudi, ki mi nekaj pomenijo, je pa to težek udarec. Dovolj težek, da se lahko cela zgodba ponovi znova. In celo eni osebi to vednoznova uspeva. Niti nevem, namenoma ali nenamenoma, a še vedno sem tako naiven, da ji odpustim.
P.S.: Hvala cleeku in mahyu, dejansko sta me danes zvlekla iz moje krize. Lepo je spet dihati.
