Mati

Glede na to, da je danes materinski dan, sem se zaradi večne finančne stiske odločil narediti vedno novega. Prej sem ji vedno kupil kakšno pozornost, ko sem bil mlajši, pa ji kaj narisal. A danes sem dobil idejo za tole stvaritev, ki jo bom tudi tukaj predstavil.

Mati

Neskončna sila
daleč nekje, znotraj srca.

Široka ljubezen,
ki zmeraj velja.

Volja goreča
poslana ji od Boga.

Pregrada železna,
da skrije čustva vsa.

Večna mreža
spletena brez zla.

Mati ljubeča,
ki sovražit' ne zna.

Sigi © 2008

A Dying Of A Light

Končno sem prebral A Dying Of A Light do konca. Odlična knjiga, čeprav sem se vmes že nekoliko dolgočasil. To pa ne zato, ker bi George R. R. Martin bil dolgočasen, ampak ker me zannstvena fantastika ne zanima preveč. Dela sem se pa lotil, ker ga je teta po pomoti kupila, ko sem ji naročil nabavo vseh Martinovih knjig iz zbirke Pesem ledu in ognja.

Če se boste knjige kdaj lotili (kar 100% priporočam), vam bom po alinejah zapisal nekaj zanimivosti v njej. GRRM je tako spet dokazal svojo izvirnost na mnogo načinov:

• zgodba se odvija na posebnem festivalskem planetu, kjer so vsa ljudstva na nekem koncu galaksije zgradila eno svoje mesto, da bi se na na Velikem festivalu tudi predstavila in malce privabila turiste
  
• za glavni lik si je izbral zdolgočaseno depresivno osebo, ki še po sedmih letih ljubi svojo "Jenny", ki mu je zbežala
• osali glavni liki brez Jenny so nasilneži, ki pa nakoncu izkažejo svojo milino, lik ki se ti pa zdi najbolj prijateljski, pa svoje zobe
• med temi nasilneži se poročajo moški in postanejo teyn-and-teyn; v vezi ni romantike, ampak čista dolžnost, ti pa kmalu postane jasno, da je ta vez resnično močnejša od ljubezen-ljubezen in prijateljstvo-prijateljstvo, v kar na začetku ne moreš verjeti
• ženske so med njimi postavljene v ozadje in so bolj kot ne sex slaves, ki si jih delijo
• med temi nasilneži je en prijeten lik, zelo napreden človek, ki želi povzdigniti ženske in končati vso obstoječo nasilje

Več vam pa skorajda ne morem izdati.

Velika noč

Največji cerkveni praznik bo vsak trenutek za mano. Sicer niam nič proti družinskim praznikom in poljubni veroizpovedi, a na to edinstveno nedeljo je vedno kaj narobe.
+ jejo se jajca, njam
- zjutraj se tako najem, da potem cel dan ne morem nič, ker me napenja kot balon
- zjutraj moram biti zgoden in od mene se pričakuje, da grem k maši
- zaradi prezgodnjega vstajenja in prezgodnjega vina me rada glava boli
+ zajček nas obišče
...

Premišljeval sem, če bi se šel s starši prepirati glede maše, a sem se odločil da ne. Zakaj? Meni ta maša nič ne pomeni drugega, nekaj ur hitrejše vstajenje. Kaj pa pomeni družini? Moja mati je zelo verna in še močno ujeta v različne tradicije. In nek glas v njej ji dan prej narekuje, da ne bo dobra mati in bo slaba gospodinja, če ne bo k maši spravila ateističnega moža, poganskega sina in dveh lenih sester, pa četudi se bodo čez celi dan odvijali prepiri. Oče popusti, ker bi rad mir. Ena od sester se pripravlja na birmo in nima izbire, druga pa je zmanipulirana, da ne bo zajčka, če ne gre k maši. Jaz pa preprosto želim videti mamo nasmejano.

Baal Sheol

Pri objavi pred štirimi dnevi sem pozabil omeniti eno veliko spremembo. Jozo ni več edina žival pri hiši.
Ne, Tom se ni vrnil, ampak pred enim mesecem je mojo mamo osvojil pogled tegale malega cukerčka.

(maček ni gej, čeprav ga je Tinca poskušala spreobrniti)

V bistvu je Tomu zelo podoben, le da ima veliko bolj nežne oči in satanski značaj. Dejansko mu njegovo ime 100% paše. Na kratko Bal (Baal Sheol; Baal - gospodar, Sheol - pekev) se vede arogantno in gospodovalno kot kakšen aristokrat, prav tako pa je tudi najbolj maščevalen maček, kar sem jih kdaj v življenju videl. Če ga dražiš in mu zbežiš, se bo dogodka spomnil eno uro nazaj ko boš pred televizijo gledal Dnevnik in ti napadel roko, da boš v šoli ponovno obtožen, da si emo.

Fifijevih 18

Če na kratko obnovim občutke, bi rekel takole: nepozabno v pozitivnem in negativnem smislu. Prelomnica pa je bila ob enih zjutraj.

V Slovenskih Konjicah sem se že znašel ob sedmih zvečer in z Jeracom šel domov po darilo. Nato je sledila mirna kava v Koju, potem pa direktno v Tarantelo. Nekaj minut smo še čakali na uradno otvoritev, se še naužili svežega večernega zraka, nato pa blizkrieg v Tarantelo.
Tam je bilo po prvih nekaj minutah vzdušje noro, pijače in hrane ni manjkalo, wcji (do takrat) še čisti, muska prijetno razbijajoča.

Nekako je sam bog želel, da smo se za isto mizo našli trije Heptanci in seveda je naša dolga bojevniška roka segla po prvem piru takoj na žganje. A želodec je različne vodke, Martini, malibu kole ipd. "predkozlarije" še zelo dobro prenesel, nato pa je udarlo po prvem. To se veda ni bil nihče od Heptancev, ampak lepi in edinstveni Piton.

Po več kot uri in pol brihtanja na wc-ju, sem mu jaz dobro namerno priporočil, naj le spije tisti liter stocka, ki ga ponavadi strezne, a nekih treznih odzivov nisem zasledil. Nato smo s piri počasi ladali naprej, dokler ni udarila ura dvanajst in sledil je govor g. Fijavža starejšega.

Ko je končal govoriti o prihajajočih težavah, ki pridejo z 18 letom, nas je vse povabil na požirek šampanjca, kajti tudi sam je praznoval. 3. g mu je seveda šel zapeti happy birthday, nato pa spet šel ladat naprej. A zgodi se nekaj nepričakovanega: "Test, test, test..."

Šefe, ki nas je ahtal, je začel preverjati ozvočenje, saj naj bi en cel kabel skurilo (med govorom?!). Ko mu "ni uspelo popraviti", nas je z "izkrenim" opravičevanjem poslal ven na dež. 

Družina Fijavž je predlagala, da gremo v Kovaški pub v Zreče in da nas vse skupaj zapeljejo. Seveda takoj sledimo lepim besedam in ko končno prispemo, nas razočara poln lokal neznanih obrazov. Obljubljajo nam, da bodo vsak trenutek končali in bomo lahko notro mi nadeljevali, a to se ne zgodi do okoli pol štirih zjutraj, ko nas dokončno vržejo ven!

Sedimo zunaj, nas zebe, imamo premočene noge in se grejemo z jegermaistrom. Vsakih nekaj trenutkov nas pride slavljenec miriti in spodbujati, a notri več ne moremo. Kličemo taxi. Taxija dolgo ni. Ko le prispeta in nas zapeljeta, plačamo za oba dva enoprostorca od Zreč do Konjic s praznimi urami vred 44€! A dobro, nekako zberemo skupaj. Ostali smo le še Tajda, Jerac, Knez, Rošer, Zdolerka, Baki in jaz. Jerac in Baki nas lepo gostoljubno povabita, da prenočimo pri njima in se pogrejemo do jutra. Jaz pojdem s Tajdo k Jeracu, ostali pa grejo k Bakiju. Ko se jaz razkomotim na tepihu v sobi in ona dva na postelji, zazvoni telefon. Sporočijo nam, da jih je Bakijeva mama nagnala iz bajte.

Jerac gre po njih, pridejo čisto premočeni k njemu. Se vsi skupaj nekak na tistem tepihu raskomotimo, a zaspati ne moremo. Vmes še slišimo starše, kako tehenirajo po bajti, a težav ni bilo nobenih. Po dveh frontah smrčanja in nenehnemu strahu kazalec končno pokaže na sedem zjutri in se odpravimo na kavo ter domov, razen Tajda še nekaj časa ostane na toplem. A ko stopimo ven nas preseneti 15cm snega in to ravno takrat, ko smo se komaj malo segreli in osušili. Vseeno pridemo do postaje, tam spijemo kavo ter še enkrat obnovimo dogodke dneva. Zdolerka se je odločil, da ne gre na nobeno osnajstko več razen svoje, Knez ni mogel verjeti, da spi s prstom v ustih, Rošer nestrpno kliče očeta in jaz pa si pojem "Ako su to samo bile laži...".

Ko se doma zbudim, najem in potem odprem nahrbtnik, da bi si ogledal, če sem kaj pozabil, pa jo zagledam, suho in neuporabljeno MARELO!!!

Hitra jeza

Zadnje čase pri sebi opažam, da sem vedno bolj hitre jeze. Ta lastnost je bila zame že dolgo značilna, a tako hitro kot je jeza prišla je tudi izginala in posledic ni bilo nikoli ali pa so bile majhne. Ampak zadnje čase se mi pa ta jeza samo nalaga, nalaga nalaga in ne izginja, direktno me žre.
V zadnjem tednu se mi ta jeza nalaga od dveh sošolcev. Celo srednej šolanje me že moti njuna nadutost in aroganca, a zdaj se ta nadutost vedno bolj mene samega tika. In odkrito povem, da mi bo enkrat prekipelo, najverjetneje zaradi ene popolne banalnosti.
Torej če se najdeš v zgornjih besedah, se z mano raje naslednje tri tedne ne pogovarjaj, ker se boš mogoče zadnjič.

Prav tako pa me je danes do konca ujezil hokej, predvsem sodniki. Prav očitno je bilo, da so bili na Salzburški strani, a se niso skoraj nič zavirali, razen proti koncu. Tisti gol..........
Moj oče, pa ko tam norim in se derem v ekran, stopi v bran sodnikom. Halo? Pa četudi se motim, naj vaj utihne, naj pa me ne provocira. Potem pa mi hoče natveziti, da se preveč razburjam. Športen duh, temu pravim, pa da naj bo vesel, da samo pri hokeju in da ima pri drugih športih mir!

Po dolgem času

No, mogoče bom pa se zdaj res zresnil in začel bolj intenzivno pisati.

V tem dolgem času, odkar nisem pisal je bilo veliko sprememb - novosti in spoznanj, bom pa po alinejah napisal ključne:
- ko smo v gostilni, nikol vec ne narocamo pir, ampak gajbo
- Zidi je lisica
- ni vec samoumevno, da prides vsak dan domov
- našel sem se v črticah =O
- Zidi je lisica
- obstajajo heptanci =D
- na vprasanje "Si za akcijo?" odgovori "Ne!"
- karte me zelo hitro zasvojijo
- nikoli ne spilam vec poker za dnar s fifijem
- salej, salej, salej...
- vpisal sem se na emolife forum
- Zidi je lisica =D
- dilema Ljubljana ali Maribor je izginila
- MSN sucks
- spet se navdusujem nad RPG-ji
- wikipedia ve vse!
- v klasu smo zacel na vlko kartat, noro!
- viktorje so dobili kreni, tu mislim predvsem na novinarja Sveta
- kako folk zlorablja besedo anarhija?!
- Adi Smolar je legenda
- ...

Lahk bi se še daleč naprej razpisal =D