Halaha halaha!

Končal sem svojo pesniško zbirko, ESFALG :) Zadnje dni sem jo malce urejal in imel sem še namen napisati tri dodatne pesmi, pa se mi je danes zazdelo, da je vseskupaj že dokončana, sklenjena celota. Edino z naslovom še nisem zadovoljen, je za enrkat začasni.

In jutri enrkat popoldan šibamo zopet v Lucijo. Halaha halaha do srede!

V prelepi rumeni puščavski idili

Večkrat se zamislim, kakšno je kaj življenje na Bližnjem vzhodu. Zahod nam ga prikazuje kot zelo težkega in umazanega, brutalnega, nenavadnega itd. Je res tako?
Ampak pol sem se pa vprašal, zakaj se večkrat mesečno zbere kupe ljudi, ki po več dni SKUPAJ protestirajo zaradi raznih ne-islamskih aktov Evrope ali Združenih držav? Poglejte koliko dni in s kakšno vnemo in koliko ljudi je protestiralo ob objavitvi karikatur!
Poraja se mi vprašanje, če imajo takrat dela prost dan? Jim šefje dovolijo protestirati, namesto da bi delali?
Potem se tudi rad vprašam, kdo jim to pove. Znano je, da tam ni veliko računalnikov, sploh pa dostopa do interneta. Kako izvejo že isti ali naslednji dan, da so bile objavljene takšne karikature ali pa da je kakšen pomembnež izjavil kaj neislamskega? Mar je to globalizacija?
Kljub vsem tem nejasnostim, se mi vseeno smilijo. Šejki in verski voditelji ravnajo z njimi kot s pokvarjeno hrano ter jih izkoriščajo za svoje ekonomske ali politične interese. Le kdo drug jim pa vse te stvari tako hitro sporoča? Kdo drug jih hujska drug proti drugemo? Kdo drug tuši njihov sistem vedno znova in znova, da se ulovijo v tako širokih in trdnih začaranih krogih, iz katerih ne morejo več (Judje - Palestinci)? ZDA?
Seveda - mi preprosti ljudje lahko samo špekuliramo, ampak vse smeri kažejo na Zahod. Naključje ali dejansko stanje ali prepričljiva neresnična misel?

Zdaj pa ena na to tematiko:

Sončni vzhod

Toča zasegla
nebo, da ga zebe.

Sredi morja rumenega
vidim galebe.
Kljuvajo se,
kot bi zblazneli.
Kljuvajo se,
kljuvajo za ribe.

Vsak ima svoje hibe …
A kaj, ko nismo enaki!
Kot z raki se ribiči
z nami igrajo.
Ko smo mi tisti,
ki nenehno garajo …

Toča zasegla
je sončni vzhod.
Mi galebi in raki
se bomo pobili,
v prelepi rumeni
puščavski idili.

Nebo

I

Ko bi letel,
letel z oblaki.
Se dvignil nad svet,
kjer so meni enaki.

Plaval v nebu,
se s ptiči lovil.
Bi tako pohitel,
nesrečo vso zapustil.

Se spoznal z vesoljem,
svetom neskončnim,
in zvezde osvajal
z značajem pokončnim.

II

Nad mano dragulj,
mil in tih;
dušo umirja
najnežnejši stih
lepote safirja.

Nad mano ocean,
razburkan z oblaki,
Razburkan z vetra tokovi.
Grmi in udarja
kot vojaški topovi.

Nad mano življenje,
večnost in končnost,
ideja in stvarnost.
Nad mano kraljestvo
ponuja mi varnost.

III

In zdaj letim.
(Od doma odtavam
s čudno težo odet.)
Gore preletavam,
gore in svet.

Oblaki beli posivijo,
se namočijo, mrko zgostijo.
V nebu širnem sem se izgubil;
ko je nevihta prišla,
iz sna se nisem zbudil.

...

tole je dejansko nekaj čist novega, kar sem se lotil ... od kot inspiracija? vedno bolj se hočem osamosvojit, biti ptica na širnem nebu, pa ugotavljam, da je drugje veliko bolj mrzlo kot doma...

(c) Sigi, 2008

Pregrada

Obraz mi je smeh moj raztrgal,
a led me je ugriznil v srce.
Vsekakor ne smem jim dokazat,
da dušo beseda mi jé.

Filozofija absurda

Filozofija absurda

Dežela prekrasna,
a mrtev razgled.

Misel tiha,
ali glasen pogled.

Naravna nesreča,
pa nagajivi spogled.

Beseda lažniva,
vendar skoznjo vpogled.

Sebi zadosten,
a drugim slab zgled.

Če drugim prekisel,
nam je kot med.

Filozofija absurda je filozofija strasti,
je poezija tabujev in abstraktnih vezi.

Sigi © 2008

Dejansko mi je preveč dolgcajt.